SOČI

… How beautiful you are, lucid daughter of the mountains,
so graceful in your natural beauty,
your diaphanous depths are not troubled by the tempests rage!
Yet, alas, you poor one,
Fearful tempests, terrible storms are threatening you.
From the warm south they will come
raging across your fertile plains.
Alas, not long away is that day.
Clear sky above you,
hail of bullets around you,
and rain of blood and stream of tears,
thunder and lightning.
Swords will cut here,
blood will run knee deep,
our blood will feed you,
enemy blood will spoil you! …

(fragment in English translation, author unknown)

---

Krasná si, bistra hci planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globocin
nevihte temne srd ne moti,
krasna si, hci planin!

Tvoj tek je živ in je legak,
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak,
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine –
krasna si, hci planin.

Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zeleno-modre;
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila –
krasna si, hci planin!

Ti meni si predraga znanka!

Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoca mnog mi ljub pozdrav –
Bog sprimi te tu sred planjav!.

Kako glasno ljubo šumljaš,
kako cvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!

A ko prideš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in pocasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se lociš od hribov,
zibelke tvojega valovja?

Mar veš, da teceš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pac tu trpiš!

V tej boli tožna in pocasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza – krasna!

Krasna si, bistra hci planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globocin
nevihte divje srd ne moti!

Pa oh, sirota tebi žuga
vihar grozan, vihar strašan;
prihrumel iz gorkega bo juga,
divjal cez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga –
gorje, da dalec ni ta dan!

Nad tabo jasen bo oblok,
krog tebe pa svincena toca
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom – oh, bitva vroca!

Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!

Takrat se spomni, bistra Soca,
kar gorko ti srce naroca:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tacas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašan!

Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita cez branove stopi,
ter tujce, zemlje-lacne, utopi
na dno razpenjenih valov!

---

During the first world war, the composer and priest Hugolin Sattner (1851-1934) composed the cantata Soči (Ode to the Soca river) on a text by Slovenian poet Simon Gregorčič (1844-1906), for soloist, choir and orchestra. In this poem, Gregorčič predicted the war tragedy on Soča river.

The composer Sattner dedicated Cantata Soči to Svetozar Borojević von Bojna, the Austro-Hungarian commander of the army.